Radio Slovenija 1: Lego Masters 2015
18.03.2015
VODITELJICA: Na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko so pretekli teden že tretje leto zapored pripravili turnir Lego Masters. Študenti in dijaki, ki so na tekmovanju sodelovali, so najprej iz kock ustvarili robote in jim nato dodelili še bolj ali manj ustrezne algoritme, da so bili sposobni opraviti zadano nalogo. Enajst skupin študentov in 19 skupin dijakov je tako v avli Fakultete za elektrotehniko stiskalo pesti za svoje robote, ki so se po dva in dva merili na posebnem tekmovalnem poligonu. Robote iz kock, ki so morali na poligonu opraviti že nekaj mesecev vnaprej znano nalogo, so udeleženci snovali in programirali že tedne prej, so povedali Dominiki Ahačič. Luka, študent drugega letnika na Fakulteti za elektrotehniko, je bil še dan pred tekmo v dvomih, ali bo njegov robot sploh sposoben nastopiti.
LUKA: Našel sem nek učbenik na internetu in sem šel po določenih lahkih nalogah, potem sem malo sam probaval, to mi je vzelo nekih 20 ur, po izpitih sem začel postopoma najprej bolj počasi, potem sem pa zdaj dva tedna kar skoraj vsak dan bil na faksu, v laboratoriju, preizkušal robotka kakšne pet, šest ur na dan.
MAKS IVO: Za dijake je bila naloga, da smo robota morali sprogramirat, da je opravljal vnaprej določeno nalogo, recimo sortiranje izdelkov iz barv, potem pa na koncu še parkirat na označeno mesto.
VODITELJICA: Najboljše se je izkazal robot, ki so ga zasnovali Janez, Jernej, Gašper in Matej iz Šolskega centra Celje. Fantje so bili po zmagi kratki in jedrnati.
DIJAK: Ne vem, malo znanja, malo sreče.
VODITELJICA: Zahtevnejše rešitve za zadane naloge so pričakovano pokazali študenti. Gregor, ki obiskuje magistrski program avtomatike, o nalogi za robote študentov.
GREGOR: za nalogo smo dobili, da moramo naredit robota, ki je postavljen v neko naključno okolje in se mora znajti, skratka tako kot da bi poslal vas v gozd in zdaj se pa preživi nekaj časa.
VODITELJICA: Ko se je robot na tekmovalnem poligonu orientiral in se seznanil s svojim položajem, je moral na tri vnaprej določena mesta odložiti predmete, ki jih je prenašal. Po dva robota sta sočasno tekmovala vsak na svojem poligonu in nabirala točke. Tisti robot, ki je v določenem času na pravo mesto odložil več predmetov, je bil na koncu zmagovalec in se je uvrstil v nadaljnji krog tekmovanja. Vsaka tekmovalna skupina pa je lahko pred začetkom dvoboja na poligon nasprotnikov nastavljala ovire.
GREGOR: Zato, ker vsak robot je imel pač drugačen način, da se znajde in tvoja naloga je bila, da z ovirami oviraš drugega robota in ne vem, če se je robot orientiral tako, da je lezel po steni, si mu dal oviro ob steni in tako je izgubil neko referenco.
VODITELJICA: Gregor je s svojo ekipo sicer osvojil tretje mesto med študentskimi ekipami, a prejel posebno nagrado za inovativnost, ki jo je podelila strokovna žirija profesorjev. Na turnirju vsi roboti seveda niso enako uspešni, saj ne naredijo vedno tistega, kar jim naročiš oziroma se naročilo v dani situaciji izkaže za neustrezno. To se je v finalnem dvoboju zgodilo tudi robotu, ki ga je izdelal študent Luka.
LUKA: Robotek je bil tako narejen, da se velikokrat, ko se je malo narobe obrnil, je zgrešil eno ali pa dve odlagališči, v temu primeru je očitno ga malo zaneslo na levo in potem se je zabil v oviro in se prevrnil in na žalost sem bil drugi.
VODITELJICA: Kljub temu je bil Luka, ki se je turnirja udeležil prvič, zadovoljen, saj je znanje s fakultete lahko prenesel v prakso, to pa je pravzaprav cilj turnirja, ki ga je izpostavil Dominiki Ahačič tudi vodja projekta, prof. dr. Igor Škrjanc.
IGOR ŠKRJANC: Torej gre za način, kako popularizirat naše področje elektrotehnike in predvsem avtomatike. Poskušamo razširit njihovo znanje s takimi sicer igračami, ampak v te igračah je skrito zelo veliko znanja, ki ga pravzaprav lahko potem uporabijo tudi pri delu v industriji na primer.
VODITELJICA: Ne glede na končno uvrstitev so torej vse sodelujoče ekipe z igranjem prišle do novih praktičnih izkušenj in znanj predvsem s področja avtomatike in sistemske teorije.