Zgodovina

Zgodovina študija elektrotehnike v Sloveniji

Slovenci smo imeli v preteklem stoletju svetovno znane elektrotehnike strokovnjake. Omenimo naj le Stafana in Klemenčiča. Na državni obrtni šoli v Ljubljani pa je njen prvi ravnatelj Ivan Šubic, ki je bil Stefanov učenec, tudi učil elektrotehniko. Napisal je celo slovensko knjigo Elektrika, nje proizvodnja in uporaba, ki je izšla pri Slovenskimatici leta 1897. Takrat je bilo zanimanje za elektriko pri nas veliko, delalo je že nekaj manjših elektrarn, leta 1898 pa je v Ljubljani začela obratovati tudi mestna elektrarna na premog.

Zgradba fakulteteOb koncu prve svetovne vojne je bila Slovenija gotovo najbolj elektrificirani del nove države "Srbov in Slovencev", zato so takrat v okviru nastajajoče slovenske univerze organizirali univerzitetni študij tehnike in posebej tudi elektrotehnike.

Začelo se je s prvim tehniškim visokošolskim tečajem, ki ga je 19. maja 1919 s svečanim otvoritvenim predavanjem "Inženir filozof in stroj velikan" odprl že takrat mednarodno priznani elektrotehniški strokovnjak dr. Milan Vidmar. Odločilni vpliv na visokošolski študij elektrotehnike je Vidmar obdržal nad 30 let.

23. julija 1919 je bila ustanovljena slovenska univerza v Ljubljani, v njenem okrilju pa tudi Tehniška fakulteta z elektrostrojnim oddelkom.

Jeseni 1921 je bilo dograjeno novo poslopje za tehniško fakulteto na Aškerčevi cesti (sedanja "Stara tehnika"), kjer je dobil "Elektroinštitut" za tiste čase kar lepe prostore z laboratoriji. Pouk se je začel in leta 1925 so diplomirali že prvi štirje inženirji elektrotehnike.

Med obema vojnama je bil glavni usmerjevalec oddelka za elektrotehniko profesor Vidmar, ki je veliko objavljal in bil vodilni svetovni strokovnjak za velike transformatorje. Takrat so v Ljubljani nastajali idejni projekti za vse velike transformatorje obeh vodilnih evropskih tovarn (Siemens, AEG).

Med drugo svetovno vojno je pedagoško in znanstveno delo na oddelku za elektrotehniko skoraj zamrlo, tem živahneje pa je bilo sodelovanje z NOB-jem. Leta 1941 so študenti elektrotehnike izdelali ilegalni oddajnik Kričač, ki je dobrih pet mesecev oddajal svobodno besedo v Ljubljani, sredi okupirane Evrope. Sledilo je izdelovanje oddajnikov za partizanske enote, več študentov in 2 učitelja pa so odšli v partizane.

Po koncu vojne je fakulteta znova oživela. V študijskem letu 1945/46 je vpis dosegel štirikratno predvojno povprečje (povzpel se je z 31 na 118). Pod vodstvom profesorja Lasiča in Grudna se je zelo razvila elektronika, ki jo je orej na oddelku za elektrotehniko razvijal samo profesor Osana. Z naraščanjem števila študentov in z obsežnim znanstvenim in razvojnim delom se je pokazalo hudo pomanjkanje prostorov. Po mnogih začasnih rešitvah (barake, dislokacija) je Inštitut za elektroniko leta 1957 dočakal nove prostore, v katerih je dobil prostor tudi oddelek za elektroniko.

Leta 1958 je bila dograjena velika predavalnica ob tržaški cesti za 228 slušateljev, leta 1964 pa je bila ob njej vseljiva sodobna stavba za energetiko. Tako je bil prostorski problem 19 let po vojni rešen, čeprav je bila zlasti elektronika že prav kmalu na tesnem, to pa je rešila selitev v novi prizidek k stavbi na Tržaški cesti leta 1972. S to združitvijo je bila tudi prostorsko poudarjena enotnost elektrotehnike.

Kakšna pa je bila organizacija študija elektrotehnike po letu 1945 v Ljubljani? Najprej je bil Oddelek za elektrotehniko Tehniške fakultete univerze, leta 1950 je bila ustanovljena zunaj univerze Tehniška visoka šola in v njenem okrilju Fakulteta za elektrotehniko, dokler ni bila leta 1955 ustanovljena zopet Tehniška fakulteta univerze z Oddelkom za elektrotehniko. Leta 1957 je za štiri leta nastala skupna Fakulteta za elektrotehniko in strojništvo (FES), leta 1960 pa sta elektrotehnika in strojništvo dokončno dobila vsak svojo fakulteto.

Nestor slovenskih elektrotehnikov
akademik, dr.h.c., prof. dr. Milan Vidmar Akademik, dr.h.c., prof. dr. Milan Vidmar je diplomiral leta 1907 in že tri leta kasneje doktoriral na dunajski visoki tehniški šoli. Leta 1918 je naredil tudi docentski izpit na dunajski tehniški fakulteti. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani so ga med prvimi imenovali za rednega profesorja na elektro-strojnem oddelku tehniške fakultete, ki ji je večkrat dekanoval. Uvedel je elektrotehniko kot ustanovni študij naše univerze. S svojim prvim predavanjem je leta 1919 začel tudi študij na celotni Univerzi v Ljubljani.  

Bil je nestor in mentor skoraj vseh prvih uglednih slovenskih elektrotehnikov. Kot neprekoslijv pedagog je tudi najtežje elektrotehniske probleme podajal preprosto, s svojo sugestivno predavateljsko močjo pa je znal očarati poslusalce, zato je imel med njimi tudi študente drugih fakultet.

S praktično elektrotehniko se je začel seznanjati v tovarni Elin pri Gradcu. Kmalu je v tovarni Ganz v Budimpešti postal asistent O.T. Blathyja, enega od izumiteljev trifaznega transformatorja. S svojimi izkušnjami je kasneje ustanovil tovarno transformatorjev v Ljubljani. Zasnoval je in leta 1948 tudi ustanovil Elektroinštitut v Ljubljani, ki se imenuje po njem.

Že leta 1918 je vzbudil veliko pozornost s knjigo "Der wirtschaftliche Aufbau der Elektrischen Maschine". Med kasnejšimi deli mu je največ priznanja prinesla knjiga "Die Transformatoren", ki je bila prevedena v ruščino, francoščino in romunščino. Po odmevnem predavanju o uporabi aluminija v prenosnih vodih na CIGRE v Parizu je leta 1950 dal pobudo za ustanovitev JUKO CIGRE in postal leta 1951 njegov prvi predsednik. Kot svetovno znan elektrotehniški strokovnjak je dobil priznanja v Nemčiji, na Českem, zlato inzenirsko diplomo v Avstriji, drzavna odlikovanja doma in častni doktorat na Univerzi v Ljubljani.

Doma in v svetu pa je bil znan kot mislec, pisec številnih filozofsko-izpovednih knjig in eden največjih šahistov svoje dobe.

V čast njegovemu spominu Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani vsako leto podeli nagradi Milana Vidmarja profesorju in asistentu za celovito pedagoško delo.